Še vedno lenarimo in izležavamo na plaži. Dopoldan smo se sicer peljali v Ojai Valley, okrožje z zanimivimi butičnimi trgovinami, kjer razni umetniki nudijo svoje ročno izdelane umetnine, dolina pa se ponaša tudi z velikimi plantažami različnega sadja, ki ga tam pridelujejo. Na parkirišču pred marketom smo zasledili avto z zanimivo registracijo z napisom VESELJE, opazili pa smo ga zadnji trenutek, zato od lastnice – starejše gospe, nismo uspeli izvedeti podrobnosti od kod to ime. Po povratku v Venturo smo se podali na plažo in tam uživali na soncu, v mrzlem oceanu in takosih z bližnjega fast fooda, zvečer pa pojedli prvo juho v dobrih dveh tednih - ni bila sicer nič posebnega bila pa je vsaj topla...
ponedeljek, 16. julij 2012
Še en dan na off
Še vedno lenarimo in izležavamo na plaži. Dopoldan smo se sicer peljali v Ojai Valley, okrožje z zanimivimi butičnimi trgovinami, kjer razni umetniki nudijo svoje ročno izdelane umetnine, dolina pa se ponaša tudi z velikimi plantažami različnega sadja, ki ga tam pridelujejo. Na parkirišču pred marketom smo zasledili avto z zanimivo registracijo z napisom VESELJE, opazili pa smo ga zadnji trenutek, zato od lastnice – starejše gospe, nismo uspeli izvedeti podrobnosti od kod to ime. Po povratku v Venturo smo se podali na plažo in tam uživali na soncu, v mrzlem oceanu in takosih z bližnjega fast fooda, zvečer pa pojedli prvo juho v dobrih dveh tednih - ni bila sicer nič posebnega bila pa je vsaj topla...
nedelja, 15. julij 2012
Oprali smo perilo in se namakali v Pacifiku (brrrrrr)
Danes je bil prvi dan malo na »izi«. Zjutraj razgovor z domačimi preko FaceTime-a, potem pa smo šli v lokalno javno pralnico in končno oprali del perila. Pranje, sušenje in zlaganje je bil prijeten del nedeljskega dopoldneva v družbi lokalnih Mehičanov (cel kup jih je). Po pranju smo naredili sendviče in sprehodili smo se na glavno plažo, katera je na srečo čisto blizu našega motela. Bojazen, da bo prehladno je bila odveč. Na plaži smo uživali ob prijetnem razgledu na številčne mehiške družine s še večjimi kupi hrane in hladilnimi torbami tako polnimi, da sta bila potrebna dva moška, da sta jo nesla (čeprav bi bilo vseeno, če bi jih nesle ženske, ker so precej obilnejše kot moški). Jutri je nov dan, katerega bomo zopet preživeli na plaži, zvečer pa mogoče bowling. Danes sva zvečer prvič na naši poti spila en whiskey, kar tako za zdravje. No pa na zdravje!
Kite smo videli, toda...
Malce slabe volje nam je povzročilo zgodnje vstajanje, toda ob prihodu v pristanišče nam je bilo to poplačano, saj smo dobili karte za ogled kitov. Ladja, ki te odpelje na odprto morje in ki sprejme okrog 70 potnikov je odplula točno ob 9. uri in napetost in adrenalin sta pričela naraščati. Žal nas je že kmalu pričela spremljati tudi slabost, ki se je stopnjevala iz minute iz minuto. Pacifik je s svojimi dolgimi valovi opravil svoje in tudi tablete proti slabosti nam niso kaj dosti pomagale. Najprej smo videli manjšo jato delfinov, po pol ure vožnje pa še sinje kite, ki veljajo za največje živali na svetu. Videti jih je možno, ko prihajajo na površje po zrak, dvakrat se je iz vode celo prikazala ogromna plavut. V določenem obdobju sta nas obkrožala celo dva kita. Bili smo navdušeni, snemali, slikali vse, veselje pa je kmalu tudi zelo hitro pošlo. Ženske smo se pridružile ostalim »revežem«v zaprti kabini , kjer smo se trudile, da preživimo brez bruhanja preostanek izleta (še celo uro in pol od teh), Grega se je umaknil na zgornjo palubo misleč, da bo lažje vse skupaj prenesel (pa ni bilo nič bolje, samo obsedel je). Preostanek ture (povratek v pristanišče) smo potem prespali, kot precejšen del ostalih turistov (nekateri tudi ob bruhanju). Po izletu smo se ustavili, da nakupimo hrane za na pot v bližnjem nakupovalnem centru, kjer je bilo ponudbe, da smo postali lačni še bolj kot smo bili. Ob pogledu na neskončne police sadja, zelenjave, začimb,….si rečeš AMERIKA. Predvsem nudijo hrano, ki jo pridelajo v tukajšnji okolici in kar je pomembno, vse je sveže in zelooo okusno, izbiraš pa lahko med artikli, ki jih pri nas sploh ne zaslediš. Naši okoliški Spari in Mercatorji so še zelo daleč, tako v ponudbi, kot v prijaznosti (predvsem na blagajnah, kjer si tule vzamejo čas celo za klepet). V avtu smo pojedli in se odpravili na drugo najdaljšo pot. Ne v km, ampak v urah vožnje. Iz Montereyja proti naši zadnji destinaciji mestu Ventura smo vozili po cesti ves čas ob morju. Čeprav je bila pot dolga in naporna (kot sva že večkrat napisala) je zelo hitro minila. Vsak ovinek se ti odpre nova slika, če se pa ustaviš skoraj na vsaki razgledni točki, se ti pa pot časovno še podaljša, prav tako število slik iz povprečno 300 dnevno tudi na 500 in več. Razglednih točk je veliko, za nekatere pa te opozorijo tudi obcestne table, kot na primer »veliko število morskih slonov na obali«….Nič, še zadnji dnevi, ki so namenjeni počitku v obalnem mestecu Ventura. Danes gremo malo na sprehod na obalo, ostale dni pa bomo še malo raziskovali okolico. Edina zadeva, kjer smo se malo zaplanirali je, da smo zadnje dni pričakovali temperaturo čez 30C in malo namakanja v bazenu, po napovedih in legi ob Pacifiku pa le te ne bodo presegle kaj dosti čez 20C. Ampak se prav nič ne sekiramo...
Naročite se na:
Komentarji (Atom)