Malce slabe volje nam je povzročilo zgodnje vstajanje, toda ob prihodu v pristanišče nam je bilo to poplačano, saj smo dobili karte za ogled kitov. Ladja, ki te odpelje na odprto morje in ki sprejme okrog 70 potnikov je odplula točno ob 9. uri in napetost in adrenalin sta pričela naraščati. Žal nas je že kmalu pričela spremljati tudi slabost, ki se je stopnjevala iz minute iz minuto. Pacifik je s svojimi dolgimi valovi opravil svoje in tudi tablete proti slabosti nam niso kaj dosti pomagale. Najprej smo videli manjšo jato delfinov, po pol ure vožnje pa še sinje kite, ki veljajo za največje živali na svetu. Videti jih je možno, ko prihajajo na površje po zrak, dvakrat se je iz vode celo prikazala ogromna plavut. V določenem obdobju sta nas obkrožala celo dva kita. Bili smo navdušeni, snemali, slikali vse, veselje pa je kmalu tudi zelo hitro pošlo. Ženske smo se pridružile ostalim »revežem«v zaprti kabini , kjer smo se trudile, da preživimo brez bruhanja preostanek izleta (še celo uro in pol od teh), Grega se je umaknil na zgornjo palubo misleč, da bo lažje vse skupaj prenesel (pa ni bilo nič bolje, samo obsedel je). Preostanek ture (povratek v pristanišče) smo potem prespali, kot precejšen del ostalih turistov (nekateri tudi ob bruhanju). Po izletu smo se ustavili, da nakupimo hrane za na pot v bližnjem nakupovalnem centru, kjer je bilo ponudbe, da smo postali lačni še bolj kot smo bili. Ob pogledu na neskončne police sadja, zelenjave, začimb,….si rečeš AMERIKA. Predvsem nudijo hrano, ki jo pridelajo v tukajšnji okolici in kar je pomembno, vse je sveže in zelooo okusno, izbiraš pa lahko med artikli, ki jih pri nas sploh ne zaslediš. Naši okoliški Spari in Mercatorji so še zelo daleč, tako v ponudbi, kot v prijaznosti (predvsem na blagajnah, kjer si tule vzamejo čas celo za klepet). V avtu smo pojedli in se odpravili na drugo najdaljšo pot. Ne v km, ampak v urah vožnje. Iz Montereyja proti naši zadnji destinaciji mestu Ventura smo vozili po cesti ves čas ob morju. Čeprav je bila pot dolga in naporna (kot sva že večkrat napisala) je zelo hitro minila. Vsak ovinek se ti odpre nova slika, če se pa ustaviš skoraj na vsaki razgledni točki, se ti pa pot časovno še podaljša, prav tako število slik iz povprečno 300 dnevno tudi na 500 in več. Razglednih točk je veliko, za nekatere pa te opozorijo tudi obcestne table, kot na primer »veliko število morskih slonov na obali«….Nič, še zadnji dnevi, ki so namenjeni počitku v obalnem mestecu Ventura. Danes gremo malo na sprehod na obalo, ostale dni pa bomo še malo raziskovali okolico. Edina zadeva, kjer smo se malo zaplanirali je, da smo zadnje dni pričakovali temperaturo čez 30C in malo namakanja v bazenu, po napovedih in legi ob Pacifiku pa le te ne bodo presegle kaj dosti čez 20C. Ampak se prav nič ne sekiramo...
nedelja, 15. julij 2012
Kite smo videli, toda...
Malce slabe volje nam je povzročilo zgodnje vstajanje, toda ob prihodu v pristanišče nam je bilo to poplačano, saj smo dobili karte za ogled kitov. Ladja, ki te odpelje na odprto morje in ki sprejme okrog 70 potnikov je odplula točno ob 9. uri in napetost in adrenalin sta pričela naraščati. Žal nas je že kmalu pričela spremljati tudi slabost, ki se je stopnjevala iz minute iz minuto. Pacifik je s svojimi dolgimi valovi opravil svoje in tudi tablete proti slabosti nam niso kaj dosti pomagale. Najprej smo videli manjšo jato delfinov, po pol ure vožnje pa še sinje kite, ki veljajo za največje živali na svetu. Videti jih je možno, ko prihajajo na površje po zrak, dvakrat se je iz vode celo prikazala ogromna plavut. V določenem obdobju sta nas obkrožala celo dva kita. Bili smo navdušeni, snemali, slikali vse, veselje pa je kmalu tudi zelo hitro pošlo. Ženske smo se pridružile ostalim »revežem«v zaprti kabini , kjer smo se trudile, da preživimo brez bruhanja preostanek izleta (še celo uro in pol od teh), Grega se je umaknil na zgornjo palubo misleč, da bo lažje vse skupaj prenesel (pa ni bilo nič bolje, samo obsedel je). Preostanek ture (povratek v pristanišče) smo potem prespali, kot precejšen del ostalih turistov (nekateri tudi ob bruhanju). Po izletu smo se ustavili, da nakupimo hrane za na pot v bližnjem nakupovalnem centru, kjer je bilo ponudbe, da smo postali lačni še bolj kot smo bili. Ob pogledu na neskončne police sadja, zelenjave, začimb,….si rečeš AMERIKA. Predvsem nudijo hrano, ki jo pridelajo v tukajšnji okolici in kar je pomembno, vse je sveže in zelooo okusno, izbiraš pa lahko med artikli, ki jih pri nas sploh ne zaslediš. Naši okoliški Spari in Mercatorji so še zelo daleč, tako v ponudbi, kot v prijaznosti (predvsem na blagajnah, kjer si tule vzamejo čas celo za klepet). V avtu smo pojedli in se odpravili na drugo najdaljšo pot. Ne v km, ampak v urah vožnje. Iz Montereyja proti naši zadnji destinaciji mestu Ventura smo vozili po cesti ves čas ob morju. Čeprav je bila pot dolga in naporna (kot sva že večkrat napisala) je zelo hitro minila. Vsak ovinek se ti odpre nova slika, če se pa ustaviš skoraj na vsaki razgledni točki, se ti pa pot časovno še podaljša, prav tako število slik iz povprečno 300 dnevno tudi na 500 in več. Razglednih točk je veliko, za nekatere pa te opozorijo tudi obcestne table, kot na primer »veliko število morskih slonov na obali«….Nič, še zadnji dnevi, ki so namenjeni počitku v obalnem mestecu Ventura. Danes gremo malo na sprehod na obalo, ostale dni pa bomo še malo raziskovali okolico. Edina zadeva, kjer smo se malo zaplanirali je, da smo zadnje dni pričakovali temperaturo čez 30C in malo namakanja v bazenu, po napovedih in legi ob Pacifiku pa le te ne bodo presegle kaj dosti čez 20C. Ampak se prav nič ne sekiramo...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar